Ljudje smo kakor lučke na nebu,
vsak zase žarimo v večni temi
in da malo manj sami se zdimo,
nas skupaj držijo družinske vezi.
Vaše ozvezdje je sonce izgubilo
in z njim je izginil košček neba.
Saj veste, kadar luč se ugasne
vsenaokrog nas objame tema.
Čeprav oči ne zaznajo svetlobe
v spominu še vedno sveti njen sij.
Daretova luč se je utrnila,
a v naših srcih še vedno gori.
Kakor zvezda za robom obzorja,
ki ne bo nikoli zašla,
pluje svobodno na konec vesolja
in od daleč se nam smehlja.
0 komentarji:
Objavite komentar