Planinci

Se noč na zemljo je spustila,
razgrnila črna krila,
sova tiho je zapela
in nad gozdom poletela,
veter tiho se zasmeje,
piha čez borove veje.
Gozd uspavanko igra,
zvezde padajo z neba,
živali vse so se poskrile,
ko so zaplesale vile,
s plesom tkale sladke sanje,
svet se je pogreznil vanje.

Le ogenj tiho prasketa,
sredi jase se igra
in mladina ob njem zbrana
ve, da vstala bo zarana,
a kakor ujeti v čarovnijo
v žareče iskre vsi strmijo.
V izogibanju okovom
vsi prisluhnejo gozdovom,
pozabijo na mesta prašna,
vsem domača, hkrati strašna.
Za vsaj en teden zaživijo
z naravo v pravo harmonijo.