Ob koncu dni

Vse sem rime že prebrala,
moja pesem je izpeta,
vse nas dohitijo leta.
Jaz pa rada bi ostala.

Ko bom knjigo zdaj zaprla,
me tolaži tale misel:
vse dobilo je svoj smisel,
ko v oči sem tvoje zrla.
Reka je pod nama drla.
Svoje sem življenje dala,
da bila sem tvoja mala,
vse sem že s teboj počela,
vse reči že doživela,
vse sem rime že prebrala.

Pravijo, da je prav fino,
če se znajti znaš v življenju,
se izogniti trpljenju,
najti svojo si skupino,
se smejati, piti vino.
Našla sem vse kar obeta
to življenje od poeta.
Sem prijatelje spoznala,
se znorela in naplesala.
Moja pesem je izpeta.

Vse bila sem: hčerka, mati
pa študentka, ki žurira
in razgraja, ne da mira,
punčka, ki ne more spati,
ker nekdo stoji pred vrati.
Zmrznjena že in ogreta,
ljubljena pa tud’ prekleta,
nikdar nisem se umirila,
nikdar se ne naučila:
Vse nas dohitijo leta.

Rada sem vas vse imela,
ene bolj in druge manj.
Kot da pravljico iz sanj,
tukaj sem zares živela.
Res sem se lepo imela.
Za še en “lajf” vse bi dala,
a mama je povedat znala:
“Vsakdo pač oditi mora.
Ni za vse dovolj prostora.”
Jaz pa rada bi ostala.