Mateja Drevenšek.
Pesmi sem začela pisati v osnovni šoli. In tukaj se moram najprej iz dna srca zahvaliti moji takratni tovarišici Vesni Družinec-Pilko, ki je resnično znala spodbuditi moje ustvarjanje. Tudi tako, da me je prijavljala na raznorazne natečaje (na katerih sem se večkrat uvrstila v sam vrh) in kaj spodbudi deklico kot sem jaz bolj kot odkrito priznanje, da je v pisanju res dobra.
Naslednja zahvala pa gre moji mamici, ki je vedno pohvalila in občudovala vsako mojo pesem, tudi tiste, ki meni niso bile všeč. Prav zaradi moje mami sem po osnovni šoli tudi nadaljevala pisanje, saj se je v gimnaziji pojavilo povpraševanje po modernih, meni nevšečnih, pesmih. Takrat sem tudi začela pisati pesmi po naročilu (za kakšen rojstni dan ali posebno priložnost, prevajanje pesmi raznih skupin zase ali za kakšno prijateljico (konec koncev je nek poseben občutek, ko lahko svojo najljubšo pesem zapoješ tudi v slovenščini), pa tudi preizkušanje v prepesnjevanju drugih pesmi in malo ustvarjanja po svoje).
Sprva so bile moje pesmi predvsem izlivanje čustev na papir. Tistih čustev, ki jih enostavno nisem več mogla držati v sebi. Ja, res je, takrat sem bila prvič zaljubljena in tudi prvič razočarana v ljubezni in vse kar se je dogajalo v meni sem enostavno morala nekam spravit. Pa kot sem kmalu ugotovila dnevnik ni bil prava stvar in tako sem začela postavljati besede v rime.
Še vedno mi je najbolj važno, da se pesem rima. Sicer zame ni prava pesem. Nekaj besed na kup zna vsak zmetati. Ampak to, da ti uspe lepo prepletanje besed, da lepo zveni in da se končno tudi rima, tega pa ne zna vsak. Posledica te moje obsedenosti z rimami, ki sem jo povzela najprej po Prešernu in kasneje po Menartu (sta še vedno moja največja vzornika) je tale stran. Problem je namreč v tem, da mi nobena založba noče izdati pesmi. Menda se to ne prodaja in še nisem zrela za objavo. Pa tudi na današnjih natečajih zmagujejo pesmi ob katerih se resno zamislim ali je to sploh umetnost. Cel kup besed o vojnah, mamilih, težkem življenju, mučenju, da ne omenjam, da se ne rimajo. Enostavno mi to ni všeč. Raje pišem o lepih stvareh (vsaj večinoma). Slabe stvari se tako in tako dogajajo okoli nas in ne vem zakaj ljudje želijo še brati o tem. Ko vzamem v roke kakšno knjigo (prozo ali poezijo) pričakujem, da bom ob njej za hip ušla temu svetu in vsemu slabemu, da se bom izgubila v pravljičnosti, v upanju, v sreči in začela verjeti, da morda pa vendarle lahko preprečimo vojne, lakoto, sovraštvo. A lepe zgodbe o lepih stvareh se očitno ne prodajajo. Le kdo bi vedel zakaj?
Tako mi je za moj 22. rojstni dan, ki sem ga praznovala 31.12.2008, moj najboljši prijatelj in ljubimec v eni osebi (moj fant) podaril tole stran. Da bom lahko pesmi delila tudi z vami.
Verjetno vas je potrebno opozoriti, da je večina pesmi ljubezenskih in tako lahko ob pretiranem branju povzročajo predoziranost s sladkorjem ;).
In kdo sem sploh jaz?
Sem precej preprosta deklica, ki rada pleše, se vozi z motorji, študira biokemijsko tehniko v Mariboru, rada smuča, je pred kratkim naredila potapljaški izpit in že od nekdaj sanja, da bo imela, ko bo velika (kar pri svojih 160cm nikoli ne bo), svojo hiško na kakšnem od atolov v tihomorskem oceanu.
Zaljubljena v življenje, sončne vzhode in zahode, snežinke na obrazu, poletne nevihte, preplesane noči, objeme in poljube ter vse lepe reči tega sveta.